PRVA ADVENTNA NEDELA.
Evangeli: Od sodnega dne. Lukež. XXI. S5-33.
OD DRUGEGA JEZISOVEGA PRIHODA.
"Prodati so se zamogli ljudje," govori sveti Avguštin, "pa rešiti se niso zamogli;" zato je cel svet skozi štiritavžent let pomoči pričakoval in po Rešeniku zdihoval s prerokom rekoč: "Rosite ga nebesa dol in oblaki dežite pravičnega, odpri se zemlja in rodi Zveličarja." Izai. 48, 8. In nebeški Oče se je usmilil. — Svojega edinorojenega Sina je poslal na svet grešni človeški rod rešit težke sužnosti peklenskega silnika, kateremu se je bil po prvem grehu prodal.
Prvi prihod "Jezusa Rešenika" prav spraznovati, sveta mati katoliška cerkev štirtedni adventni čas, katerega smo danes nastopili, obhaja, in svoje pravoverne otroke budi, na božične praznike se dobro pripravljati, da bi s čistim srcem iz Marije Device rojenega Sina božjega ti dan slovesno molih in Častili. Pa ker strah božji rešenega človeka pred grehom zavaruje, in Jezusovega zasluženja se udeležiti mu pripomaga, sveta cerkev danes nas opomni tudi drugega prihoda „Jezusa Sodnika;" zato nam ukaže po svetem evangeliji tiste strašne
besede od sodnega dne premisliti, katere je bil rešenik Jezus veliki torek zvečer na oljski gori izustil, in s katerimi je bil znamenja posipanja sveta ter svojega drugega prihoda — kakor Sodnika človeštva — napovedal.
Znamenja, ki bodo končanju sveta in drugemu Jezusovemu prihodu predšle, so po svetem evangeliji četverne napovedane: na nebu bo sonce otemnelo, mesec ne bo dal svoje svetlobe, zvezde bodo z neba padale, in nebeške moči se bodo gibale; na zemlji bodo velike stiske, strašni sveta potresi, in druge prikazni; med ljudmi bo hudo preganjanje narodov in koprnenje od strahu; v elementih (življih) bo strašno šumenje morja in valov, huda nevihta vetrov, srdito kroženje ognjenih bliskov in bučanje gromov. — Med tem se bo na nebu sveti križ prikazal, in vsi ljudje bodo videli Sina človekovega, Jezusa Kristusa, priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In bo posljal svoje angelo s trobento in z velikim glasom, vse ljudi pred sodni stol zbirat.
Moji kristjani! ni dvomiti, da se bo vse to zgodilo. Sam Jezus nas tega zagotovi, ker v današnjem svetem evangeliji pravi: Resnično vam povem, da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. — Pa bi utegnil kdo vprašati: zakaj bo Jezus drugi prišel, ljudi sodit, saj brž po smrti že vsakega sodi in obsodi. Glejte od tega hočem danes vam govoriti, in nekatere vzroke kratko razložiti, zakaj bo Jezus občno sodbo drzal. — Poslušajte.
Dvojna je sodba za človeško dušo po tem pozemljizkim življenju: posebna in občna. Posebna sodba je tista, kateri se mora duša brez telesa brž po smrti trupla podvreči, in se godi ravno na tistim mestu, kjer se duša loči od trupla. Pri tej posebni sodbi bo duša ali v nebesa vzeta, ali v vice obsojena, ali pa v pekel vržena, kakor si je zaslužila. Resnica
te posebne sodbe se opera na besede svetega Pavla, kateri pravi: "Človeku je postavljeno enkrat umreti, po tem pa je sodba." Heb. 9, 27. — Občno sodbo pa imenujemo tisto, katero
bo človeška duša drugi s telesom združena na veliki sodni dan prestati morala, kadar bo Jezus ob drugim prihodu z veliko močjo in oblastjo, s znamenjem svetega križa se na nebu prikazal, vse ljudi, ki so živeli, žive in bodo še živeli, iz grobov obudil in pred svoj sodni stol poklical. Resnica te občne sodbe je utrjena v sedmem členu apostolske vere, ki se glasi: „Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve;“ je utrjena v besedah svetega Joba, ker pravi: „Jaz vem, da moj odrešenik živi, in da bom posledni dan iz zemlje vstal, in bom zopet z mojo kožo obdan, in v mojim mesu mojega Boga videl.“ Job. 19, 25—26.
Ker je tedaj jasno dovižano, da prišel bo ob sodnim dnevu resnično ostri sodnik in še enkrat očitno vse ljudi presodil, jih po zasluženju ali večno z nebesi poplačal, ali pa
večno z peklom pokaznil, morda bo pri tej priložnosti prvo posebno sodbo popravil? Nikar, ampak Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato držal: da bo duša s telesom vred sojena in z njim plačilo ali štrafo prijela.
Človek, imenitna stvar iz božje roke, obstoji iz zemljiškega trupla in pametnega duha, ki sta v tem življenju tako prijateljsko vkupaj zvezana, da, ko se eden od drugega loči, človeka več ni. Duša in truplo v tem življenju vkupaj delata ali dobro ali slabo; torej se tudi vkupaj ali plačila ali štrafe vredna storita. Pa vemo , kadar človek umerje, da pri posebni sodbi le duša obrajt stori, in se vrednega plačila udeleži, medtem ko se truplo v grob pokoplje, v katerim se brez vsega veselja in trpljenja v prah in pepel izgub'. Nepravično bi bilo, ko bi truplo celo nobenega zaslužka ne imelo, marveč brez vsega razločka, ali je na svetu dobro ali hudo delalo, ali je duši pomagalo se zveličati ali pogubiti, večno v zemlji ležalo. — Zatorej bo truplo slehernega človeka ob drugim Jezusovim prihodu iz pokopališča vstalo, z dušo se drugi sklenilo, pred sodnika se vstopilo, in z njo vred plačilo ali kazen po zasluženju prijelo. Te resnice nas sam Jezus prepriča, ker je rekel: „Ura pride, ob kateri bodo vsi, ki so v pokopališih, glas Sina božjega slišali , in kateri so dobro storili, bodo vstali k večnemu življenju, kateri so pa hudo
storili — k sodbi. Jan. 5, 28—29.
Premisli to resnico, moj kristjan, ki svojo truplo zdaj tako cerklaš, da karkoli tvoj život poželi, odreci mu nočeš; marveč vse prijetnosti mu omisliš, z veliko skrbjo svojemu grlu in trebuhu vso slast napravljaš, svojemu jeziku brzda vložiti ne veš, svojim ušesom in očem prostost daš, in si nesramen hlapec vsega mesenega poželenja; pri tem pa na dušo nič kaj ne porajtaš, svojo vest oglušuješ, srce omadežuješ in pamet sramotiš; — prišel bo čas, da bo tudi tvoje mehkužno truplo plačilo prijelo, in takrat gorje tebi, gorje tvojemu truplu! Strašne bolečine boš ti po tej občni sodbi na tvojim truplu prestajal, ker ga nočeš zdaj v postih krotiti, in v drugih spokornih delih duhu podvreči; v večnim ognju boš za vse mesene kratkočasnosti, ki si jih tukaj užival, razsrditi božji pravici ostro plačeval, in temu peklenskemu trpljenju ne bo konca na večne čase. — Zatorej moji kristjani, da nas taka strašna nesreča ne zadene, poslušajmo svetega Pavla, kateri nas svari, rekoč; „Nismo deležniki mesa, da bi po mesa živeli: zakaj ako bomo po mesu živeli, bomo umrli, ako bomo pa dela mesa z duhom morili, bomo živeli.“ Rim. 8, 12.
Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo držal zato:
2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni.
V tem pozemljizkim življenju se večkrat godi, da pošten človek bo krivično za malopridneža obsojen in hudobnež držan, resnični malopridnež pa in pravi potuhnjenih bosta poštena imenovana; nedolžni bodo večkrat obrekovani in zaničevani', hinavci pa si znajo dobro ime, čast in spoštovanje pridobiti in cel svet goljfati. Ja celo že v grobih spijo prijateli božji, čez katere svet še le laže in malopridne dela jim pripisuje, skrivni hinavci pa v večnim peklu že davnoječijo in gorijo, ko jih svet še le časti in spoštuje. Da se bo tej krivični razsodbi konc vložil, in da bo pred celem svetom sleherni za takega spoznan, kakšen je v resnici bil, bo tisti dan občna sodba držana. Te resnice nas Jezus prepriča, ker pravi: „ Kadar ho prišel sin Človekov v svoji svetlosti in vsi angeli z njim, takrat bo on sedel na sedežu svojega veličanstva, in pred njim bodo vsi ljudje vkup zbrani, in on jih
bo narazen razločil, kakor pastir razloči ovce od kozlov, in bo ovce na svojo desnico postavil, kozle pa na Levicq.“ Mat. 26, 31 — 33.
Veseli se, nedolžna duša! ako ravno si v tem življenju od hudobnežov zaničevana, observant in veliko preganjenja trpiš, veseli se, tvoja nedolžnost je Bogu dobro znana, in dan bo tudi prišel, o katerim bo tvoja nedolžnost pred celem svetom oklicana, in kateri pobožne zdaj preganjajo, bodo očitno rekli: Mi neumni smo njih življenje za nespamet imeli in njih konc za nečast. Poglej kako so zdaj prišteti med božje otroke, in njih odločik je med svetniki.“ Modr. 5, 4—5.
Premisli to resnico tudi ti hudobnež in tresi se, — Ti že leta in leta skrivnim pregrehom služiš, ti se po smrdljivi mlaki grde nesramnosti valjaš, tvoje krivice in razudanosti s temo Črne noči pokrivaš; — pa vedi, da vsevedoči Bog te pozna. — Pred svetom se zdaj hinavsko hliniš, pobožnost kažeš in od strahu božjega govoriš, revež! tisti dan bo cel svet tvoje zvijače in hudobije spoznal, tvoje dela se bodo povsod očitvale, in s prsti bodo na te kazali, katerc si tukaj sleparil. Oče bo vedel skrivne spačenosti sinove, in sin očetove; — mati bo spoznala grde ostudnosti hčerne, in hčer materne; — zakonski se bodo nad satansko nezvestobo svojega soproga grozili, prijateli in znanci se bodo nad malopridnostjo prijateljev in znancev čudili. „Mi vsi se moramo pred Kristusovim sodnim stolom izkazati, da vsakateri na svojim telesu prejme, kakor je delal, ali dobro,
ali hudo.“ 2. Kor. 5, 10.
Strašno bo ločenje pravičnih od hudobnih. — Vsi narodi bodo koprnele, od kraja do konca sveta se bo močno kričanje razmevalo. Starši, kateri so v tem življenju svoje otroke tako srčno ljubili, jih bodo morali takrat večno zapustiti; eni pojdejo na desnico, drugi na levico; — bratje in sestre, ki so v eni družini na zemlji vkupaj živeli, in po bratovsko se ljubili, se bodo takrat večno ločili, — eni na desnico, drugi na levico;— sosedje, kateri so tukaj eden drugemu pomagali, in prijateli, kateri so na svetu vedno vkupaj bili, se bodo morali ločiti, — eni na desnico, drugi na levico. Oh kaka žalost, kaki jok, kako kričanje! Moja mati! bo vpila hčer; moj sin! bo kričal oče; moja žena! bo zdihoval mož, nikoli več se ne bomo videli. — Moj brat! poreče sestra! moj sosed! moj prijatelj moj znanec! bodo ločeni eden drugemu strašno vpili, sedaj se vekomaj zapustimo, nikdarveč se ne bomo videli, nikdarveč se poznali, večne čase si več ne bomo pomagali, zakaj med nami je velik prepad postavljen. Oh, srečni vi, ki ste na desnici, tako bodo pogubljeni solzno izrekli, mi pa nesrečni, večno nesrečni!
Strašno ločenje pravičnih od hudobnih! Kaj bo takrat z nami?— Moji kristjani! kar je nas tukaj, vsi se bomo iznašli v Jozafatovi dolini, vsi bomo priče strašnega ločenja. Vprašam; kdo izmed nas bo na desnici? kdo na levici? Vi mi odgovorite: Bog ve. Ja resnično, Bog ve; pa kaj vam pravi vaša vest? .... Sveti Jeronim je bil izmed nar večjih spokornikov v cerkvi božji. Zmrzilo se mu je bilo nad zapeljivim svetom, ga zapusti in gre v puščavo. Tam se je
neizrečeno ostro pokoril; z kamnam se je na prsi tolkel, in krvave rane so njegov život pokrivale. Pri vsem tem pa je neprenehoma s strahom premišljeval ostrost sodbe božje. S to mislijo prešinjenje trepetaje klical: Storniram se mi zdi, da slišem strašni glas pregrozne trobente , ki bo nas vse enkrat k sodbi klicala. Noč in dan se razlega po mojih ušesih, in stiskana duša nikoli ne more pokoja najti, misleč ostro Veličastvo božje, od katere bo enkrat sojena. — Srečni Jeronim, da je pred sodbo tako zvesto in ostro pokoro delal. Posnemajmo ga tudi mi v pravi pokori in pripravimo se za veliki dan božje sodbe, da ne bomo na levico odstavljeni in večno zavrženi.
Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato držal:
3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsemi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prejel.
Pravica božja terja primerno plačilo za dobre in vredno štrafo za slabe dela. Ko človek umerje, pri posebni sodbi od dobrega in slabega sicer obrajt stori, pa njegovi dobri ali slabi zgledi, ki jih je v svojem življenju temu svetu dal, z njim pokopani ne bodo, marveč se še naprej po svetu razlegujejo od roda do roda do konca sveta. —- Poglej pohujšanje. — Kadar pohujšljivca truplo v grob zibne, ali bodo mar tudi njegovi pohujšljivi navki z njim vred pokopani? Nikakor, njegovo satansko pohujšanje če dalje po svetu divjaje kot kužna bolezen duše mori in morebiti do konca sveta pogubljuje. Zatorej bi boljši bilo pohujšljivcu, da bi nikoli rojen ne bil. Sodni dan še le bodo vsi dobri in slabi zgledi popolnoma konc imeli, torej po pravici presojeni ter poplačani ali poštrafani.
Tudi ta resnica tebe kristjan, ki se trudiš druge lepo učiti, in z lepimi čednostmi jim po pravi poti naprej svetiš, veselo tolaži. O kakšna sreča bo za te, ko bodo drugi svoj
glas dvignili in sodnika zaprosili rekoč: ,,Sodnik nebeški! glej ti človek je nas učil, tebe prav spoznati, ti je nam z lepem zgledam kazal tebi spodobno služiti; bodi njemu zdaj
milostljiv, mi prosimo zanj. — Kaj hočem pa tebi, hudobni pohujšljivec, reči? O nesrečni! Videl boš tisti dan pred seboj vse uboge duše, katere si ti v greh zapeljal, in katere so
tvoji pohujšljivi zgledi in navki večno pogubili. One bodo s togotnim sram božje maševanje čez te klicale in k pravičnimi! sodniku vpile, rekoč; Sodnik! od tvoje pravice mi
terjamo pogubljenje tega hudobneža, on je nas zapeljal, s slabim navkom je nas osleparil, po njegovim zgledu smo se pogubile, pogubljen bodi tudi on.
Zraven tega, da se bo sodni dan pravica božja očitno spričevala, bomo tudi modrost in previdnost, s katero nebeški Bog po svojih večnih sklepih ti svet vlada, in človeka k
njegovima cilju in koncu vodi, prav zapopadli, kar nam sedaj ni dano. — Čudno se nam zdi, da vidimo pravičnega s težavami obloženega, s boleznimi obiskovanega, in v revščini pod
križem zdihovati, med tem ko se brezbožni stalnega zdravja in dobre sreče veseli, in pa v obilnosti posvetnega premoženja svojega Boga zaničuje. Ali tisti dan se bo modrost in
previdnost božja jasno pred vsemi ljudmi kazala. Pravični bodo prepričani, kako potrebne so jim bile nadloge, ki so jih na svetu večkrat stiskale; krivični posvetneži pa bodo spoznali, kako malovredna je bila njih sreča, in kako močno so se goljufali, da so v posvetne zaklade svoje zaupe stavili.
Glejte, zato tedaj bo Jezus Kristus o drugim prihodu občno sodbo držal: 1. da bo duša s telesom vred sojena, in z njim plačilo ali štrafo prijela; 2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni; 3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsemi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prijel.
Predragi kristjani! Beremo v življenju svetnikov od svete Eudocije sledeče spreobrnjenje: Eudocija je v nejeveri malike molila in razuzdano v nesramnosti živela. Neki dan gre v hišo svojega soseda, kateri je bil katoličan. Sosed je svoji družini ravno takrat bral od pravične sodbe božje. Eudocija posluša in se čudi nad tem branjem, ker ni nikoli nič od tega še slišala. Branie od pravične sodbe božje je obudilo v njej velik strah; gre domov, pa srce njej trepeta, in vso noč ni mogla zaspati. Drugi dan pokliče soseda in ga vpraša rekoč: Ljubi moj sosed! povej mi, je li vse res, kar si včeraj bral od božje sodbe? Sosed njej zagotovi resnico božjo, in še bolj na tanko jo poduči. Eudocija ga prestrašena posluša in milo vpraša: Kaj mi je storiti, da ne bom vekomaj obsojena? Sosed ji odgovori: Odpovej se malikam, zapusti hudobno življenje, bodi verna kristjana, in služi pravemu Bogu. Eudocija je voljna vse to storiti; sosed pa jo pelje k škofu, kateri jo v pravi veri poduči in potlej krsti. Od dne svetega krsta je Eudocija pravemu Bogu zvesta ostala, za Jezusov nauk je življenje dala; zdaj je svetnica in se sodnega dne ne boji.
Kakor sosed Eudocijo tudi jaz vas zagotovim resnice pravične sodbe božje z Jezusovimi besedami, rekoč: „Resnično vam povem , da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi." Luk. 21, 32. Ure in dneva ne vemo, kdaj bo Gospod prišel, tudi angeli nebeški ne vedo, ampak sam Oče; zatorej bodimo zmerom pripravljeni. Vzemimo si resnico in strah pred sodnjem dnevam k srcu kakor Eudocija, in posnemajmo svetega Avguština, kateri pravi: Nič me ni nazaj držalo od zmeraj nižjega padca v meseno poželenje, kot strah pred smrtjo in sodnim dnevam. — S strašnimi besedami bo Jezus sodnik pogubljene preklel, in večnemu peklu čez dal, ker jim poreče: »Poberite se od mene, vi prekleti, v večni ogenj, kateri je hudiču in njegovim naslednikom pripravljen .“ Mat. 25, 41.
Moji prisrčni bratje! kaj je nam storiti, da tako strašne besede nas ne bodo zadele? Odpovejmo se vsem grehom, zapustimo hudobno življenje, bodimo pravi kristjani, služimo Bogu in zahvalimo se mu, da nas do zdaj ni še končal v naših hudobijah. — Danes je sveti adventni čas nastopil, kateri je od katoliške cerkve za pokoro namenjen. O tedaj pokleknimo pred tron milosti božje, in prosimo usmiljenega Očeta za odpuščanje svojih grehov skozi Jezusa Kristusa svojega Odrešenika, katerega imamo zdaj pri Očetu besednika. Ce mi svoje grehe spoznamo in se jih spokorimo, jih bo nam nebeški Oče odpustil, in tisti dan jih nam ne bo več očital, temveč po svojim Sinu, kateri bo prišel sodit žive in mrtve, bo nas k sebi poklical, rekoč: „ Pridite, vi
požegnani mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero je vam pripravljeno od začetka svetal Mat. 25, 34. Amen.
DRUGA ADVENTNA NEDELA.
Evangeli. Janez v ječi. Matevž XI. 2—10.
OD ODLAŠANJA SPREOBRNJENJA.
Svet Janez krstnik, Caharijev sin, napovedovalec Jezusov, je bil v svojim 31. letu od hudobnega Herodeža v gradu Maherunt v ječo vržen, ker mu je srčno očital, da mu ni pripuščeno svojega brata Filipa ženo, z imenom Herodias, sebi poročiti. Ko Jezus v 32. letu k praznikom v Jeruzalem popotuje, gre mimo Maherunta, in ker je on velike čudeže delal, hitijo k Janezu v ječo njegovi učenci, ter mu vse od Jezusa dopovedo. Janez nato posije iz ječe dva svojih učencev Jezusa vprašat, kdo da je; ali je on tisti, kateri ima priti, ali naj drugega čakajo. Jezus učencema ni naravnost odgovoril, da resnično on je tisti, kateri ima po besedah prerokov priti; ampak jima ukaže Janezu vse dopovedati, kar sta slišala in videla; naj bi Janez in njegovi
učenci iz nauka in čudežev sami sodili, kdo da je Jezus.
Ko je Jezus Janeza učenca odpravil, začne pa on množicam od Janeza govoriti, njegovo stanovitnost, da ni podoben trstu od vetra majanemu, odkritosrčno poviševati, in od ostre njegove pokore jim praviti, ker je bil v puščavi oblečen s kamelnimi dlakami, in je imel usnat pas okoli svojih ledji, ter jo kobilce in divjo strd jedel, Jezus Janeza nad vse povzdigne, in ga imenuje svojega predhodnika, kateri pred njim pot popravlja.
Janez pošlje dva svojih učencev Jezusa vprašat, kdo da je. Dobro je Janez Jezusa, Sina božjega od krsta pri reki Jordanu poznal; pa on je hotel skozi to poslanstvo svojim učencem priložnost dati, da bi tudi oni Jezusa prav spoznali, brez odlašanja k se njemu podali, za njim vedno hodili, in skozi njega se zveličali.
Tudi med nami, moji kristjani, so taki, kateri Jezusa od svojega krsta sem poznajo, pri katerim so bili v njegovi krvi od izvirnega greha oprani, pa so Jezusa že kdaj drugi zapustili; oni nočejo več za Jezusom hoditi, njegove nauke v srcu hraniti, in po tistih živeti; marveč raje v nesrečnim stanu smrtnih grehov dremljajo v večno pogubljenje. Take želim ti svet adventni čas drugi k Jezusu poslati, ter jim ljubeznivo rečem: Moji bratje! hitite nazaj k Jezusu, od katerega ste se skozi greh ločili, njega se poprimite; za njim hodite, vsaka minuta od Jezusa ločen biti je večna smrt. — Ne odlašajte spreobrnjenja. —
In ravno od tega hočem danes vam govoriti. Jaz bom pokazal, da spreobrnjenje odlašati je strašen greh. — Poslušajte.
Se spreobrniti hoče reči: greh zapustiti, in se k Bogu nazaj podati, od katerega smo se skozi doprinesen greh nesrečno ločili. Tako spreobrnjenje je grešniku tako potrebno, da samo hip ga odlašati in brez Boga živeli, je strašen greh; zakaj, povejte, kaj se mora od človeka bolj hudobnega misliti, kakor da on zveličanje svoje neumrjoče duše prostovoljno v nevarnost postavlja; — In vendar tako se sleherni grešnik obnaša, kateri svoje spreobrnjenje od dne do dne odlaša.
Da je resnično strašen velik greh spreobrneje odlašati, se prepričamo:
1. ker človek, dokler v grehu živi, si nemore za nebesa nič zaslužili. Bog je človeka ustvaril in na ti svet postavil, da bi tukaj svojega stvarnika spoznal, njemu služil in tako so
večnega zveličanja vrednega storil. — Pričujoče življenje je pripravljenje za prihodno večnost. "Mi nimamo tukaj stanovitnega obstoječega mesta, ampak prihodno iščemo;" Hebr. 13, 14. pravi sveti Pavel.
Ti svet je za nas čas seve, oni pa je čas žetve. Kar bomo sejali, bomo tamkaj v večnosti želi; če bomo dobro sejali, bomo dobro želi, če bomo pa slabo sejali, gorje nam, tudi le slabo bomo želi. Sveti Pavel nas zagotovi te resnice, ker pravi: „ Kar bo človek sejal, to bo on tudi žel. Zakaj, kateri v svojim mesi seje, bo tudi od mesa strohljivost žel, kateri pa v duhu seje, bo od duha večno življenje žel" Gal. 6, 8.
Vemo pa dobro, da človek v grehu je pred Bogom zaničljiva stvar, je otrok jeze božje, in da vse njegove dela, če so tudi po zapovedi božji izpeljane, pred Bogom nobene cene nimajo za večno zveličanje: zakaj, kakor mladika ne zamore sada roditi sama od sebe, če ne ostane na vinski trti, tako tudi mi ne zamoremo nič dobrega storiti, če pri Jezusu ne ostanemo. Joan 15,4. Tako nesrečen je tedaj vsak človek, ki v grehih živi; on dragi čas pozemeljskega življenja slabo zatrati, in lepo priložnost, za večno zveličanje si zaklade spraviti, zanemara. In vedite, da take hudobije se sleherni kriv stori, kateri spreobrnjenje odlaša. Kristjani! kaj boste rekli vašemu sosedu, kateri spomlad svoje nive neobdelane ležati pusti in v lenobi okoli se klati, med tem, ko vi vašo polje pridno obdelujete, marno sejete, in ves trud si prizadenete za prihodnjič potrebni živež? Kaj ne, vi ga boste zaničevali, in mu žugali rekoč: nič ne seješ, nič ne boš žel in lakote boš konc storil. Ravno tako dela pred Bogom nehvaležen grešnik, kateri spreobrnjenje odlaša, on dobrega nič ne dela, in plačila ne bo prejel. — Vzemi enkrat k srcu to važno resnico, o nepoboljšani grešnik! Dokler v tvojim nesrečnim stanu živiš, so za te vse ure, vsi dnevi, vse leta izgubljene, ti si nerodovitno drevo v vinogradu gospodovim, katero bo posekano in v večen ogenj vrženo, ti si nezvest hlapec, kateri je svoj talent zakopal; pa vedi, da boš enkrat pred ostrim sodnikom s praznimi rokami stal, kateri te bo vprašal, kaj si v svojim življenju dobrega za nebesa storil; gorje tebi! pravična sodba te bo strašno zadela. Moj prijatelj! da te taka nesreča ne zadene, hiti se nazaj k Bogu spreobrniti, prosi ga, da bi te on v svoji milosti drugi gori vzel, kot oče v svetem Evangeli izgubljenega Sina, da bi ti s tvojim Bogom drugi sprijazne zamogel za večne nebesa si zaslužke spravljati.
Grešnik, kateri se k Bogu spreobrniti odlaša, strašno greši zato:
2. ker si zmeraj težje spreobrnjenje napravlja.
Bolj uživo ko je rana zasekana, težje se zaceli; hujši ko je bolezen, in več časa, ko je bolnik zanemaral se zdravil poslužiti, težje in bolj počasi se bo tudi ozdravljal. Ravno tako se godi z duhovnim poboljšanjem. Težko opravilo je za grešnika k Bogu nazaj se spreobrniti, in s zakletimi sovražniki mora on tudi boj prestati, preden to zveličansko delo dožene, pa bolj, ko on spreobrnjenje odlaša, močnejši prihajajo dušni sovražniki, torej tedaj težje tudi spreobrnjenje. Povejte, ali se zamore srce, katero je že leta in leta od vse ostudnosti in malopridnosti omamljeno v grehih plavalo, na enkrat čiste ljubezni do Boga zauneti? ali bo v stanu človek svoje grešne navade, Katere ga že skozi dvakrat deset let v železnih sponah držijo, naenkrat zapustiti in za zmeraj jim slovo dati? tisti posvetnež, kateri od postav ni hotel nič slišati, ampak je svoj život za malika imel, ali bo zamogel svoje meso v sužnost devati? kateri je poglavitno za svetom letal, le pregrešne tovarišije ljubil, povsod ostudne družbe vkupaj spravljal in vsemu, karkoli je bilo slabega, roko držal, ali bo v stanu zdaj v samoti svoje malopridnosti premišljevati, svoje pregehe zgrevano objokovati in dano pohujšanje popravljati? kaj porečejo nekdanje tovariši družbe? kaj porečejo zapuščene družbe? kaj poreče popačeno nagnjenje?
Pa denimo, da človek greh zapusti; ali je to že zadosti k sprobrnjenji? Naka, ampak mora nastopiti še zadostenje, da bo božja jeza utolažena. Zadostenje pa ima biti velikosti hudobije primerno, kakor pravi sveti Ciprijan: „ Bolj, ko smo grešili, bolj moramo jokali, veliki rani se nima odtegniti primerno in dolgo zdravilo, pokora nima
biti manjši kot je greh.“ V večji grehe tedaj, ko smo zabrodili, tudi večji pokoro imamo doprinašati, več časa, ko smo v grehih živeli, tudi več časa mora pokora trpeti, in več
časa, ko grešnik spreobrnjenje odlaša, težje bo svoje spreobrnjenje dognati, ker zmeraj večji in težje bo morala biti njegova pokora.
Moj kristjan! resnično je, da več časa ko ti spreobrnjenje odlašaš, težje se boš spreobrnil. In vendar so nekateri tako malomodri, da vedno le na jutrani dan poboljšanje odkladajo, pa tisti jutrani dan preden ne napoči, dokler jih siva starost ali pa huda bolezen na smrtno posteljo ne vrže. In kaj se takrat godi? Če ravno jim Bog čas dopusti, spovednika poklicati in svojih grehov se obtožiti, je vendar tista spoved zelo zelo dvomljiva, ker grešnik od težke bolezni nadlegvan in že na pameti ošebken število svojih
grehov celega življenja povedati ne ve, ne ve razločiti svojih nekdanjih nič vrednih spovedi ; ne zamore svojim grehom primernega zadostenja na se vzeti, se ne zamore iz srca spokoriti ter dano pohujšanje in storjeno krivico popraviti, ali pa on pred velikim številom svojih hudobij ostrmi, na božjo milost obupa in kakor je živel, tako umerje in v svojih grehih konc stori. Moji presrčni bratje! ne bodite nespametni v take nevarnosti se postavljati; pri živem Bogu vas zarotim, kateri vaše zveličanje želi, ne delajte si zmeraj
težje vašega spreobrnjenja, ne odlašajte ga od dne do dne, ampak hitite v pravi pokori vaše nekdanje grehe vničiti, da na smrtni postelji vas ne bodo strašili, in v obup gnali.
Kdor svoje spreobrnjenje odlaša strašno greši zato
3. ker on božjo gnado zametuje.
Da se grešnik spreobrniti in svojih grehov spokoriti zamore, mu je gnada božja potrebna, katera v naše srce gnus in žalost nad grehom vcepi, ga k dobremu nagne in v trdnim sklepu greh zapustiti nas podpira. Od potrebe te gnade božje nas sam Jezus prepriča, ker pravi: „Brez mene kaj ne premorete Jan. 15, 5; te resnice nas zagotovi sveti Pavel, kateri od svojega spreobrnjenja govore reče: „po gnadi božji sem to, kar sem, 11, 1. Kor. 16, 10.; v tej resnici nas poduči tudi tridentinski zbor, kateri vsakega človeka prekolne, kateri bi trdil, da brez poprejšnjega notridajanja od svetega Duha in brez njegove pomoči 'človek zamore verovati, upati, ljubiti in se pokoriti, kakor se spodobi, da bi se posvečujoče
gnade udeležil"; seja 6. c. 3.
Dokler pa človek svoje spreobrnjenje odlaša, se on tej gnadi zoperstavi, božjo prijaznost in milost, z katero Bog grešnike kliče rekoč: Spreobrnite se k meni, in jaz se bom k vam obrnil, hudobno zametuje, ter on noče mili glas poslušati, ki mu oče nebeški večkrat na vest govori, na srce mu terka in greh zapustiti ga vabi, on noče slušati, marveč mu nehvaležno odgovori: Ne še, — greh naj le bo še moj prijatelj, naj bo moje veselje, imam še časa dovolj, —bom že bolj pozneje v moji starosti začel Boga poslušati in njemu služiti, — on je dober oče, takrat me bo že gori vzel in meni moje šebkosti odpustil. O hudobnež! nespreobrnjeni grešnik! ,,Ali zaničuješ bogastvo njegove dobrote, in potrpežljivost in prizanašanje? Ali ne ves, da te božja dobrota k pokori napeljuje? “Rim.2,4. Ti nočeš zdaj tvojega Boga poslušati in njegove milosti se nočeš udeležiti, pa vedi, da tudi on bo svojo roko tebi odtegnil, in kadar boš ti nanj klical, bo on svoj obraz od tebe odvrnil, in te bo pustil v tvojih hudobijah večno nesrečno umreti: ,,Po tvoji trdovratnosti in po tvojim nespokornim srcu ti sebi jezo na kup spravljaš na dan jeze in razodenja pravične sodbe božje. u Rim. 2, 5.
Grešnik! ti zdaj milost božjo zametuješ, pa gorje tebi! prišel bo dan tvojega življenja, v katerim boš na milost božjo klical, ali zastonj, ti ne boš uslišan, kakor zdaj nočeš njegovega milega vabljenja poslušati in v nespokornosti boš pod težo tvojih hudobij žalosten konc storil. Pomisli to, moj prijatelj ! in ubogaj svet, katerega tebi sam sveti Duh da, ker ti tako govori: nikar se ne mudi k Gospodu se spreobrniti in ne odlašaj od dne do dne. Nagloma bo prišla njegova jeza in ob času maščevanja te bo končal. Ekl. 5, 8.
Kdor svoje spreobrnjenje odlaša, strašno greši zato
4. ker svoje zveličanje v nevarnost postavlja nevede za čas svoje smer ti.
Zraven gnade božje je grešniku k spreobrnjenju tudi čas potreben, zakaj človek, dokler na tem svetu živi, je navezan na ure, dneva in leta; on se giblje v času, le v času dobro ali pa slabo dela, le v času si zamore kaj zaslužiti in tudi z časom se zamore poboljšati, svoje grehe zapustiti in k Bogu nazaj se spreobrniti.
Kdo je pa gospodar časa? Človek! Naštej mi dneve tvojega prehodnega življenja; povej mi, kolikanj let boš še to zemljo teptal? pokaži mi sredo med tvojim rojstvom in tvojo smrtjo? razloči mi, ob kateri uri se bo tvoja duša od trupla ločila? Sirota! ti mi tega ne veš povedali. — Sam Bog je gospodar časa, v njegovi oblasti so hipu, minute in večnost, v njegovih rokah so dnevi in leta tvojega življenja. Samo to veš ti človek, da umreti boš moral, ali kdaj in kje boš umrl, tega ti Bog ni še razodel. Grešnik! ti tedaj veš, da sekira je že v drevo tvojega življenja zasajena, pa vendar se k Bogu spreobrniti odlašaš; ti ne veš, ali boš še jutrani dan doživel, pa vendar poboljšanje do jutra odkladaš; ti dobro razumeš, da tvoji dnevi in leta so pred Bogom že rašteti, pa na to nič ne pomaraš, marveč kakor nar večji sam svoj sovražnik svoje dušno zveličanje v nevarnost postavljaš.
Pri živim Bogu povej mi, ali se zamore bolj strašna hudobija misliti? ali si vstani večega neumneža mi pokazati, kakor si ti? Vol muka, kadar se mu vrv za roge vrže in v mesnico ga peljajo; tele ječi, kadar ga na mesarsko klop položijo, in ti pameten človek se ne treseš. — Norec! še leto noč bodo tvojo dušo od tebe terjali, Luk. 12, 20. in ti si na
večne čase brez milosti pogubljen.
Moj prijatelj, moj prisrčen brat! ozri se okoli sebe, kje so tvoji nekdanji znanci? Jih ni več. Eden je na polju od bliska zadet mrtev vstal, drugi je pomlad iz drevja padel in do smrti se ubil; tretji je od božjega žlaka udarjen na svoji njivi mrtev dol padel; četrti je zvečer vesel šel spat, pa zjutraj je že mrzel v postelji ležal. In njih duše,
— kje so? — Oh kje so, nočem soditi, pa ti povem, nespreobrnjeni grešnik! da veliko pogubljenih duš v večnim peklu strašno vpije rekoč: Ah! da bi imela še hip časa za spreobrnjenje! ko bi bilo nam dovoljeno še enkrat na zemljo stopiti, bi se hotele ostro pokoriti, v zgrevanih solzah bi hotele naše grehe oprati, v gorečih postih bi hotele naše zapeljivo truplo brez prenehoma truditi, v srčnih molitvah bi hotele božjo jezo tolažiti, brez odlašanja bi hotele vse storiti, da bi ne bile več pogubljene! Trdovratni grešnik! ako mene nočeš poslušati, kadar ti sveto resnico razkladujem, kako strašen greh daje spreobrnjenje odlašati, te prosim, saj poslušaj glas onih pogubljenih duš; ne postavljaj tvojega zveličanja v nevarnost, ne odlašaj od dne do dne se k Bogu spreobrniti, da te smrt ne doseže in da ne boš z onimi nesrečnimi dušami tudi ti v peklenskem trpljenju večno zdihoval, jokal in vpil.
Tako tedaj strašno greši vsak, kateri spreobrnjenje odlaša zato:
1. ker človek, dokler v grehu živi, si nemore za nebesa nič zaslužiti; 2. ker si zmeraj težje spreobrnjenje napravlja; 3. ker božjo gnado zametuje; 4. ker svoje zveličanje
v nevarnost postavlja nevede za čas svoje smrti.
Predragi kristjani! V svetem pismi imamo strašen zgled, kako Bog v življenju nespreobrnjenega grešnika na smrtni postelji zapusti in uslišati noče. — Antijoh, nekdanje kralj, je na Jeruzalem planil, ter si gaje z orožjem podvrgel. Vojakom je ukazal moriti, in so morili in pobijali stare in mlade, žene in otroke in deklice in mladeniče, Antijoh pa je hitel v tempelj, je pograbil s pogrešnimi rokami svete posode, ter z njimi nespodobno delal, in jih ognusil.
Po tem se le, ko je tavžent in osem sto talentov poropal, se je naglo v Antiohijo, svoje mesto vrnil, ter ondi v napuhu in prevzetnostih poropani denar in blago zapravljal.— On je
bil grozovitež, kateri je bil ukazal starčka Eleazarja, ker ni hotel prašičevne jesti, umoriti in Macabejsko mater s sedmerimi sinovi smrtno mučiti. — Pa tudi on ni bil šibi
božji odšel.
Drugi seje bil na Judovsko napravil. Pa med potjo ga je Gospod ustavil. Hudodelec je v strašno bolezen padel, črvi so živemu iz trupla lezli, in meso mu je koscema odpadalo. Silnega smradu ni nobeden prenašati mogel — tega napuhneža, ki je morje in kopno strahovati, in zvezde na nebesu doseči menil. — Bolezen je tolika prihajala, da sam ni
več mogel svojega smradu prenašati. Zdaj ga mine visoka ošabnost, — v se gre in spoznava, da ga je ta stiska zadela zavoljo gnusobe, ki jo je nad Jeruzalemu storil, in zavoljo
krvi, ki jo je po nedolžnem sam prelil. — Moliti je začel k Bogu, obetal je sveto mesto osvoboditi, Judom pa velike prednosti dati, sveti tempelj z naj drajšimi darili olepšati,
sam Jud biti, in vse strani sveta preobhoditi, ter božjo mogočnost razglasovati in poveličati. — Pa Bog ga ni uslišal in njegovo trpljenje ni odjenjalo. Umri je morilec, oskrunovalec in preklinjalec v groznih bolečinah, kakor je sam druge podred zatral in trpinčil (II. Mak.), on je umrl brez milosti božje, in njegova duša —
Moj kristjan! tukaj se uči, kaj imaš na zadnjo uro čakati, ako odlašaš zdaj, ko imaš čas in priložnost, se k Bogu spreobrniti. Ti boš klical, pa bo prepozno, pa ne bo pomoči; ti boš vpil, pa tvoje vpitje ne bo več do trona nebeške milosti seglo, ti boš obljube delal, pa tvoja obljuba ne bodo pred Bogom veljala; ti boš prosil, pa Bog te ne bo uslišal, in umri boš brez vsega tolaža, in tvoja duša —
Je res, da razbojnik na desni strani križa je na zadnjo uro milost dobil; pa vedi, da o tistim časi so bili vsi zakladi milosti božje odprti, curkoma seje rešna sveta krv iz križa cedila; in vendar ravno ob tistim se je pa razbojnik na levi strani pogubil. V kaj se boš tedaj ti zanašal? Svet Avguštin te lepo poduči, ker ti reče: „Eden je, (kateri se je zadnjo uro zveličal), ne obupaj, pa le eden je, ne zanašaj se."
Moji prisrčni bratje! pri zveličanju vaše neumrjoče duše, za katero je Jezus Kristus do zadnje kapljice svojo presveto resno krv prelil, jaz vas lepo prosim, ne odlašajte vašega spreobrnjenja, ampak še danes približajte se tronu milosti božje, spoznajte pred njim vaše grehe in delajte pokoro. Angeli nebeški se bodo nad vami veselili, in vi boste izgubljeno pravico za nebesa drugi vdobili. Amen.
TRETJA ADVENTNA NEDELA.
Evangeli. Janez pove, da on ni Kristus. Janez I. 19—28.
OD DUŠNE ŠKODE SMRTNEGA GREHA.
Napovedovalec Jezusov, sveti Janez, se je konc leta 29. po Jezusovem rojstvu prvikrat v puščavi oglasil. Od te dobe je on vedno okoli reke Jordana hodil in pokoro oznanjeval. Od vseh krajev so ljudi k njemu vreli, njegovo opominovanje poslušali in se krstiti dali, med katerimi je bil tudi Jezus. Janezov glas celo do Jeruzalema pridoni, in ondi se v judovsko shodnico razmije. Farizeji se hudijo nad Janezom, da si on predrzne ljudi iz grešnega spanja buditi, nagloma svet držijo, kaj je storiti? in pošljejo duhovnov in levitov do Janeza, ga vprašat, kdo da je. Janez pa jim je odkritosrčno povedal, da on ni ne Kristus, ne Elija in tudi ne prerok, ampak jim reče: "Jaz sem glas vpijočega v puščavi; pripravite pot Gospodov, kakor je rekel Izaija prerok."
Ker so poslani bili izmed Farizejev, so hoteli Janeza zavrniti in mu očitajo, zakaj da krščuje, če ni ne Kristus, ne Elija in ne prerok. Janez pa jim lepo odgovori: Jaz krščujem le v vodi, in jim oznani Kristusa rekoč: "V sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate. On je, kateri ima za menoj priti, kateri je večji od mene, kateremu jaz nisem vreden od čevljev ermenov odvezati." In poslani so se vrnili nazaj v Jeruzalem. — Vse to se je godilo v Betanju (Bethabari), na oni strani Jordana, kjer je Janez krščeval, dne 2. januarja leta 31. po Kristuovim rojstvu.
Janez je bil glas vpijočega v puščavi, ki je klical: pripravite pot Gospodov; pa grešni Farizeji ga niso hoteli takega spoznati, še manj pa poslušati in ubogati, ter se pripraviti, napovedanega Mesija, kateri je že med njimi skrivaj hodil, z veseljem sprejeti. — Njih grehi so Farizeje sleparili na prihod obljublenega Rešnika se prav pripravljati.
Tudi med nami se najdejo nekateri od svojih grehov tako osleparjeni, da se mudijo v tem svetem adventnim času na prihod Jezusa Kristusa se spodobno pripraviti. Takim jaz danes kličem: „Bratje! vstanite iz grešnega spanja; pripravite pot Gospodov “ — Da bi jaz zamogel grešnike zbuditi in greh zapustiti jih pregovoriti, bom z božjo pomočjo razložil veliko škodo smrtnega greha za dušo. Poslušajte.
Greh je zavedno in radovoljno prelomljenje poznane božje zapovedi. Človek, kakor ga vidimo na sveti, kadar greši, prostovoljno v svojem dejanju Boga zaničuje, ker on sveto postavo nar boljšega očeta prelomi, ali pa dolžnostim od nebeškega stvarnika sebi naloženim — noče zadostiti. Glejte veliko hudobijo grešnika!
Greh tako popisan je pa za nas dvojni: vrojeni in lastni.
"Vrojeni greh" imenujemo tistega, ki smo ga od prvih naših staršev Adama in Eve porbali. Ona sta ga bila v Raju storila, ker sta božjo zapoved od prepovedanega sadu prelomila. Zanju je bil lasten greh; za-nas pa je vrojen, ker se z nami vred vrodi. Pa hvala milostljivemu Bogu! ti greh bo pri svetem krsti z Jezusovo resno krvjo iz naše duše izbrisan in po milosti božji z štrafengami vred odpuščen. "Lasten greh" je pa tisti, katerega mi sami, ko se pameti zavemo, storimo, kadarkoli poznano božjo zapoved prelomimo, ali naši dolžnosti umanjkamo. — Velik lastni greh je hujši od vsake telesne bolezni; zakaj telesna težka bolezen sicer truplo umori, in temu pozemljiškemu življenju konc stori, vendar večnemu dušnemu življenju nič ne škoduje; velik lasten greh pa dušo, tako reci, umori, ker večno
zveličanskemu življenju konc vloži. Zatorej se mu pravi — smrten greh. Škoda smrtnega greha je pa strašna in mnogotera;
1. smrtni greh človeka od Boga loči.
Goreča ljubezen nas z Bogom, našim nar večjim dobrotnikom , in prisrčnim očetom, kateri je pri svetem krsti po svojim edinim sinu nas milo usinovil, težno veže, tako da mi v Bogu živimo in on v našim srcu blagovoljno prebiva. "Ljubezen božja, je izlita v naše srce po svetem Duhu, kateri nam je dan" Rim. 5, 5.; „In Kristus je za nas vse umrl, da, kateri žive, ne žive več sami sebi, ampak temu, kateri je za nje umrl, in zopet gori vstal.“ 2. Kor. 5, 15. pravi svet Pavel. — Greh pa nas odtrga od Boga, nas loči od našega neskončno dobrotljivega očeta, ja nas stori njegove sovražnike, ognusi naše srce, oropa nas ljubezni božje in pravice za nebeško kraljestvo, ter sužnike nas stori večnega pogubljenja. „Bog enako sovraži hudobnega in njegovo hudobijo.“ Buk. mod. 14, 9. Kdor greh stori, je iz hudiča, zakaj hudič od začetka greši. 1. Jan. 3,8. „Plačilo za greh je smrt.“ Rim. 6, 23.
Kdo ne spozna, kakšna strašna nesreča je od Boga ločen biti? Ta je nesreča čez vse druge nesreče. Kaj hoče tak človek storiti? v koga svoje zaupe staviti? v svojih stiskah in težavah v katerega se zanašati, katerega v pomoč klicati? Ali zamore od Boga ločen človek svoje oči do nebes povzdigniti, in od zgoraj dol blagoslov prositi in pričakovati? Nikdar. Tisti pomočnik vseh pomočnikov, kateri tam gori kraljuje, katerega vsemogočnost vse svoje stvari ljubeznivo obseže, ni več njegov prijatelj, ni več njegov dobrotnik, ni več njegov oče; človek sam gaje prvi zapustil, kot izgubljen sin svojega očeta; grešnik sam se je proti svojemu Bogu spuntal, kot nekdaj prevzetni angeli; on sam je svojemu dobrotniku slovo dal, ja v sebi ga je zadušil, kot nezvesti obdelovalci vinograda, ker pretežko se mu je zdelo ljubeznive zapovedi svojega neskončno dobrega očeta držati. In ravno v tistim hipu, ko človek zapoved očetovo zavrže, in greh stori, neizrečeno nesrečo podjame, to nas uči svet Avguštin, ker pravi: ,,kakor kdor ne čuje pa spava, tako kdor svoje dolžnosti ne izpolni, brez odlaška škodo podjame, zakaj tako visok je blagor pravice, da nihče se ne more od nje ločiti, brez da bi v nesrečo zabrodil.“
Dvigni glavo, v grešni postelji zaspani kristjan! obrni tvoje oči k križu, kaj vidiš? odprte rane Jezusove, iz katerih se je curkoma za grešnike rešna krv cedila, pa vedi, da te rane tebi zveličanja ne prineso, da presveta rešna krv se je za-te zastonj cedila. Ti si tvojega Rešenika zapustil, njegove svete rane si zaničeval, sveto resno krv z nogami poteptal, spuntal si se proti tvojemu Jezusu in se od njega ločil, kot se loči izgubljena ovca od pastirja. Zatorej gorje tebi! ti z njim tudi ne boš imel deleža v nebeškem
kraljestvu.
Moji kristjani! vemo iz svetega evangela, da nekdaj, ko je Jezus učil, rekoč: "Ako vi ne boste jedli mesa sina človekovega in ne boste pili njegove krvi, tako vi nimate življenja v sebi," Jan. 6, 54. se je to Judom studilo, ker so le od telesnega mesa in krvi zastopili, in so proč šli. Torej vpraša Jezus svoje učence: ali me hočete tudi vi zapustiti? Srčno pa mu Peter odgovori, rekoč: "Gospod! h komu hočemo jiti? ti imaš besede večnega življenja Tako odgovorimo tudi mi, moji bratje! Kadar nas zapeljivosti obdajo in smo v nevarnosti greh storiti in se od Boga ločiti, dvignimo naš pogled nakvišku ter recimo: Ne ne, moj Bog! jaz ne bom grešil in tebe razžalil. Če tebe zapustim, kam se bom obrnil, saj le pri tebi, moj Bog! je resnica in življenje. In nikdar ne bomo tako nesrečni, da bi se skozi greh od Boga ločili.
Strašna škoda hudobnega greha je:
2. da smrtni greh človeku zastopnost ošebki in pamet otemni.
Iz strupene korenine le strupeno sadje raste. Tako iz nesrečnega greha vsak dan večji hudobija dozori, ja vse strašne nasledke prekletega greha celo našteti ni mogoče. Med drugimi žalostnimi nasledki je, da človek, kadar Boga, luč vse resnice, zapusti, in grehu začne suženj biti, na svoji zastopnosti tako šebak postane, da on nekatere resnice božje le prav težko ali le nekoliko zapopade. "Poživinjen človek ne zapopade, kar je božjega duha, njemu se zdi neumnost in ne more zastopiti." 1. Kor. 2, 14. — Poglejte Adama, prvega grešnika na svetu. Dokler ni grešil, je dobro vedel, da pred Bogom se skriti ne more, kadar je pa v greh padel, je njegova zastopnost tako ošebkela, da je pozabil, da Bog je povsod pričujoč in se je hotel pred obličjem Gospod Boga med drevjem vrta skriti; kakor nas uči sveto pismo. I. Mojz. Buk. 3, 8.
Kadar začne človek grehu služiti, svojo pamet tudi tako otemni, da on sam sebe slepari, da njegov greh ni greh, on se tako v svoj greh zaljubi, da za svojega nar večega sovražnika tistega ima, kateri bi ga hotel opominvati, in se ne pusti grajati; človek od greha gospodarjen, tako ob pamet pride, da grehu daruje svoje zdravje, daruje svoje dobro ime, daruje svoje premoženje, daruje srečo svoje družine, on ne pomara ne za svoje otroke, ne za svojo ženo, ne za svoje starše, ne za dolžnosti svojega stanu, ne za božje navke, ne za svojo neumrjočo dušo. Vse to on svojemu grehu zadpostavi. Od takih govori prav sveti Pavel, ker reče: "Oni so se izgubili v svojih mislih, in njih nespametno srce je otemnelo." Rom. 1, 21. "Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša, zatega voljo jo oni ne poslušajo, ker iz Boga niso." Jan. 8, 47.
Kristjani! kaj boste rekli od umnega človeka, kateri čisto vodo ima pa jo noče piti, ampak gre naprej, zagleda smrdljivo mlako, in hitro se kalne vode naluka. Ali ni nespameten? V enakega nespametneža greh človeka spreobrne. On zapusti Boga, kateri je vir vse resnice in sreče, ne porajta nič za svete navke, ne mara nič za službo božjo, duša in večnost so njemu le zadnje skrbi; se valja pa v svojih grehih, se veseli v svoji hudobiji, se raduje v telesni minljivi prijetnosti, in svoje dušno večno zveličanje za kratkočasno lažnivost zapeljivega sveta prodaja. O slepota razumnega človeka! o sramota bistre pameti! Prav se pritoži sam Gospod Bog nad grešnikom po preroku Jeremiju, ker pravi: "Zavzemite se nebesa nad tem, in vrata njih naj močno žalujejo, reče Gospod. Zakaj dvoje hudo je moje ljudstvo storilo: Mene žive vode studenec so zapustili, in so se kapnice kopali, predrte kapnice, katere ne zamorejo vodo držati." Jerm. 2, 12—13. "O da bi pač oni pametni bili in zastopili, in poslednja reči prevideli." Deutr. 32, 29.
Strašna škoda hudobnega greha je:
3. da smrtni greh človeka oropa posvečujoče gnade božje.
Posvečujoča gnada božja je čeznaturni dar božji in nezaslužena pomoč božja, ki v nas ostane, in stori nas pravične, svete, Bogu ljube in prijetne otroke. To posvečujočo gnado božjo prejme človek pri svetem krstu po zgolj zasluženju Jezusa Kristusa, in jo toliko časa obdrži, dokler po svetem krsti v nedolžnosti živi, kakor hitro pa krščen človek smrten greh stori, posvečujočo gnado izgubi, in on ni več Bogu ljubi otrok, in ni več deležen nebeškega kraljestva. Glejte strašno škodo hudobnega greha!
Nesrečen je človek brez posvečujoče gnade božje. — On ne zamore nič zares dobrega storiti in si nebesa služiti. Tega nas sam Jezus prepriča, ker pravi: Kakor mladika ne more sama od sebe sadu prinesti, ako ne bo na trti ostala, tako tudi vi ne, ako ne boste v meni ostali. Jaz sem vinska trta, vi pa mladike, kateri v meni ostane, in jaz v njim, leti veliko sadu prinese; zakaj brez mene ne morete vi nič storiti. Ako kdo ne bo v meni ostal, ti bo venkaj vržen, kakor mladika, in bo usahnil, in ga bodo vkup pobrali in v ogenj vrgli, da zgori.“ Jan. 15, 4—6. Glej, moj kristjan! v kako škodo in nesrečo te smrtni greh pogrezne. Dokler v smrtnim grehu tečiš, je zastonj ves tvoj trud za nebesa, tvoje molitve , tvoje miloščine, tvoji ostri posti in vse tvoje duhovne opravila pred Bogom prave cene nimajo. Ti si podoben onemu figovemu drevesu, katerega je bil neki gospodar ukazal
posekati, ker ni sadu že tri leta donosil. Luk. 13, 6—8. Človek! ko bi ti to dobro premislil in to škodo smrtnega greha prav presodil, mislim, da bi ti pač mora! hudobni greh prekleti in se ga vedno varovati kot smrdljive kuge. Pa tebe to nič ne spremrzne! marveč te vidim v tvojim nesrečnim stanu se še veseliti, te vidim tvoj greh ljubeznivo objemati, te vidim še vsak dan v grehe se zakopavati, te vidim skozi cel čas tvojega posvetnega življenja po grehu broditi, in če za en dan v zakramentu svete pokore tvojo vest greha očistiš, že drugi dan po spovedi zopet v hudobijo zabrodiš. Moj prijatelj, kaj bo? Povej na kaj boš ti tisti dan tvojo pravdo pred večnim sodnikom upral? Če te bo tudi sreča došla na smrtni postelji tvojo vest očistiti, in grehov tvojega življenja se spokoriti, vendar z praznimi rokami boš pred nebeškimi uratami stal, in močno se bojim, da se ti utegne
kaj žalostnega prigoditi, zakaj vem, da Jezus je bil neko figovo drevo, ki ni sadu rodilo, strašno preklel. Mat. 21, 18—19. Iz tega pa ne izvira, da človeku v smrtnim grehu brez posvečujoče gnade božje živečimu, ni treba nič moliti, in drugih dobrih del doprinašati. — Bog nas take zmote varuj! — Marveč grešnik mora noč in dan na milost božjo klicati, in z gorečo službo se mu prikupovati, da bi se oče nebeški njega usmilil, in k pravi pokori ga vodil, da bi mu grehe odpustil, spet na pravo pot ga vrnil, ter posvečujočo gnado mu dariti blagovolil. Saj dobro vemo, da Bog svojo gnado le tistim da, kateri ga za-njo prosijo, in tudi nismo pozabili, da nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni ga bodo posedli. Mi grešniki moramo storiti, kot ona kanaanejska žena, od katere nam pove sveti evangel, da je toliko časa Jezusa prosila za zdravje svoje hčere, in tako ga nadlegovala, da celo učenci so Jezusa za-njo nagovorili. Mat. 15, 22—28. In kar je prosila, je tudi sprosila. — Tako storimo tudi mi. V naših grehah ne smemo obupati. Vrne dobro, da usmiljen
Bog noče nas pogubiti. Goreče tedaj ga imamo za njegovo gnado prositi, in z njegovo pomočjo v zakramentu svete pokore naših grehov se očistiti, da zopet v posvečujočo gnado stopimo, njegovi ljubi otroci postanemo, in izgubljeno pravico do nebeškega kraljestva nazaj prejmemo. Pa za naprej se moramo skrbno greha varovati, da drugi tako strašno nesrečo in veliko škodo ne podjamemo.
Trojno škodo tedaj smrtni greh človeku na duši stori namreč: 1. on nas od Boga loči; 2. našo zastopnost ošebki in pamet otemni; 3. nas oropa posvečujoče gnade božje.
Predragi kristjani! Na svetu se ne da kaj bolj hudega najti, kot je nesrečni greh. Prešebka je naša zastopnost in prekratka naša pamet, velikost greha popolnoma razumeti in presoditi. Nobena bolezen človeka tako revnega ne stori, kakor ga stori strašni greh. — Greh dušo umori. — Pa vendar nobena bolezen tako silno nasvetu ne gospodari, kot ravno greh, in tudi nobene bolezni se ljudje tako malo ne varujejo, kot greha. Vidimo, kadar se v enim mestu huda kuga zavname, da obilno meščanov svoje hiše, znance, prijatelje in sorodovine zapusti, ter se odtegnejo, da bi kužni bolezni odšli. Ali se pa tudi greha ogibljejo? kaj še. — Ne le, da se grehu ne umaknejo, ampak celo ga iščejo, v grešne družbe nalašč zahajajo, grehu roko drže in satanu služijo.
Presrčni bratje! ali smo tudi mi taki neumneži? Z žalostjo rečem, — da. Mi za vse bolj skrbimo, kot za dušo. Vprašam, od kod to? Pa saj sam dobro vem: to pride ravno od greha. Mi smo od greha pogospodarjeni, torej smo od Boga ločeni; smo na zastopnosti ošebkani, na pameti oslepleni, smo brez posvečujoče gnade, in naše nesreče, naše neumnosti ne poznamo; zato gremo vsakdan niže v globočino hudobije, ker greli grehu spodmele. Nikoli pa si še
naše nesreče k srcu vzeli nismo, se k Bogu obrnili, ter v pomoč ga klicali, da bi nam iz strmega brezna smrtnega greha pripomagal.
Moji bratje! kaj nam pomaga, če stoletno starost dosežemo? kaj nam pomaga, če ves svet posedemo; dušo pa izgubimo? Ali bomo pričujočemu posvetnemu življenju prihodno večno življenje darovali? Ali si smemo v škodo naše neumrjoče duše s posvetnimi sladnostmi dobro voljo storiti? To bi bilo nespametno. Torej ne bodimo taki neumneži, zapustimo saj enkrat naše hudobije, strgajmo iz srca vse napačnosti in pregrehe, ki nam dušo morijo. Ker pa
brez pomoči božje storiti nismo v stanu, obrnimo se s kesanim srcem in s trdnim sklepam k Jezusu našemu Zveličarju in recimo: "Križani Jezus! obrni tvoj mili pogled na nas, podaj nam tvojo prebodeno roko in podpiraj nas vstali iz bolehne postelje naših grehov, pomagaj nam pripravljati pot, preden prideš, in reši nas od vsega hudega." Amen.
ČETRTA ADVENTNA NEDELA.
Evangeli: Janez oznanjuje krst pokore. Lukež III. 1—6.
OD PRIPRAVLJENJA NA JEZUSOVO ROJSTVO.
Očak sveti Caharija in njegova žena, sveta teta Elizabeta, sta v starosti od Boga sina prejela — svetega Janeza krstnika, kateri je bil v judovskih hribih, od Jeruzalema na jugu
tri ure hoda, dne 24. junija leta 4000 stvarjenja sveta rojen. Veliko veselje je pri rojstvu tega sina v Caharijavi hiši gospodarilo.
Janez je prvo mladost pri svojih starejših doživel, je njim lepo podložen bil, je v duhu močen prihajal, je samoto ljubil, v domači puščavi je Bogu goreče služil in svete resnice ter milost stvarnika premišljeval, dokler ga ni božji poklic došel, prihod Rešenika svetu očitno napovedati. To se je pa tudi kmalu zgodilo.
Že je bilo vse na obljubljenega Mesija pripravljeno. Judje niso bili več sami svoji gospodarji, ampak so služili rimski oblasti, in že petnajsto leto je Tiberi, drugi rimski
cesar, čeznje cesaril. On je imel tačas na Judovskim namestnike: v Judeji onega Poncia Pilata, kateri je bil pozneje Jezusa križati dal; v Galileji četrtnega oblastnika onega
Heroda, kateri je bil veliki petek Jezusa v belo oblačilo oblekel; v Jtureji in Trahoniški deželi četrtnega oblastnika Filipa, brata poprednega Heroda, kateremu je bil tudi svojo
ženo Herodijado dopustil; v Abileni pa četrtnega oblastnika Lizaniata, ajda po veri. Judovsko vero sta vodila duhovna Ana in Kajfež. Zdaj, ko je bil Jezus v 29. letu, in le pet
mesecev mlajši od Janeza, ukaže Gospod Bog Janezu vsem ljudem očitno pridigati, in na prihod rešenika jih pripravljati. Janez tedaj pride na vse strani Jordana in oznanjuje krst pokore v odpuščanje grehov z prerokom Izaijam rekoč: pripravite pot Gospodovo.
Presrčni kristjani! blagi čas se nam bliža, kmalu bodo napočili božični prazniki, rojstni god Jezusa Kristusa zveličarja našega. Kakor je Janez nekdaj klical v puščavi: pripravite pot Gospodovo, tako menim, da tudi jaz ne smem umanjkati vas opominvati rekoč: pripravite se rojstvo Jezusovo vredno obhajati. — In ti bo zapopadek mojega današnjega navka. Jaz bom vam razložil: kako se moramo na Jezusovo presveto rojstvo pripraviti. Poslušajte.
Kadar zvemo, da neki imeniten gospod bo nas z svojim obiskovanjem počastil, se mi pripravimo karkoli v naši moči leži, njega spodobno sprejeti. Naša prva skrb je
svojo hišo snažno počistiti, klopi, mize in okna umiti in lepo vse pomesti, naša druga skrb pa je vsak grdi smrad odpraviti, in z prijetnimi dišavami vse shrambe pokaditi, da
bi gospoda veselilo k nam priti in pri nas radovoljno ostati.
Ravno to moramo storiti, če se hočemo na božične praznike prav pripraviti. Mi moramo:
1. našo hišo snažno počistiti, to je, naše srce vsega greha oprostiti. Naše srce je hiša božja, v katero je pri svetem krstu sveti Duh stopil, in v njim blagovoljno stanovanje izbral, po besedah svetega Pavla, kateri pravi: "ne veste, da ste tempelj božji, in Duh božji v vas prebiva." 1. Kor. 3, 16.
Dokler človek krstno obljubo drži, in skušnjavam satana, kateremu se je pri krsti odpovedal, s pomočjo božjo se srčno zoperstavi, vedno svojega Boga v sebi nosi, je
srečen, on je z Bogom in Bog je z njim. Kakor hitro pa človek krstnim obljubam umanjka, in od svojega šebkega mesa premagan se z grehom znani in omadeža, joj nesreča velika! Duh božji ga zapusti, hiša božja je v človeku razdrta, gnada posvečujoča je izgubljena, človek postane satanu suženj in otrok jeze božje.
Kaj je človeku v takim dušnonesrečnim stanu početi? Bog vse milosti, kateri noče smrti grešnika, je zapeljanemu kristjanu drugega pripomočka prepisal, po katerim se on zamore svojih grehov očistiti, in svoje srce svetemu Duhu v prijetno hišo posvetiti. Zakrament svete pokore je po izgubljeni nedolžnosti edini pripomoček se greha oprostiti in dušo zveličati. Zato je sveti Janez krstnik Farizejam in drugim grešnikom, kateri so k njemu v puščavo drli, dejal: "Vi gadova rodovina, kdo je vam pokazal, da boste prihodni jezi ubežali? Storite tedaj vreden sad pokore." Mat. 3, 8.; in sam Jezus je rekel grešnim Galilejicam: "ako se ne boste spokorili, boste vsi pogubljeni" Luk. 13, 3.; in prerok Ecehijel
govori: "duša, katera je grešila, bo umrla, ako pa krivični nad svojimi grehi pokoro dela, ne bo umrl." Ecih. 18, 20—31.
Kakor barkar, kadar se mu na visokim morju ladja zlomi in se topi, smrt oditi ne zamore, ako za desko zlomljene ladje hitro ne popade, da bi na tisti k kraju splaval in se rešil; tako se človek, kateri je v posvetnim življenju nedolžnost izgubil, večnega pogubljenja rešiti ni v stanu, ako se svete pokore goreče ne poprime, ker pokora je druga deska po ladjelomu. Trid. saj. 14. p. 2.
Presodimo zdaj naše pretečeno življenje in odkritosrčno povejmo, ali smo srčno nedolžnost ohranili? Oh sveta nedolžnost, kdaj že smo te zapravili! kolikanj let je že preteklo, od kar seje naša barka nedolžnosti zlomila, in mi smo se v morju greha utopili! Kako pač smo bili mi Bogu nezvesti! Če le nekoliko naše hiševanje pregledamo, od katerega bomo morali enkrat odgovor dati, najdemo v našim srcu grdeje ostudnosti in nesramneje nečistosti, kakor so bile Magdalene grešnice, najdemo hudobneje sovraštva, nevoščljivosti in jeze, kot so bile Kajnove, najdemo na naši duši malopridni obrekovanje, hinavščino in natolcevanje,
kot nekdanjih Farizejev, najdemo na naši vesti strašne krivice, najdemo naš jezik z neštevilnimi lažmi in preklinvanjem omadežan, naše oči, ušesa in vse udi najdemo s
tolikanj pregrehami in malopridnostmi obložene, da strah in groza nas mora obiti. Oh velika nesreča! kdaj smo že iz našega srca Bogu slovu dali? Pa morebiti smo se že vseh teh grehov očistili, in primerno pokoro storili? Joj, pokora je bila za nas do zdaj le prazna beseda! Vse, kar smo storili, je obstalo v tem, da smo bli takšni, kakšne je nas že sv. Avguštin popisal, rekoč: "Dovolj ljudi se grešniki imenujejo, pa se le naprej greha veselijo; to je le obtoženje greha, pa ne poboljšanje; duša se le dolžna da, pa se ne ozdravi, razžaljenje se le pove, pa se ne odpravi." Mi smo se sicer naših grehov obtožili, pa še to le na pol, in od spovednice smo ravno takšni proč šli, kakršni smo k njej stopili; mi smo čez naše grehe tudi grevengo molili, pa le z jezikom, in srce od tega ni nič vedelo; mi smo tudi opravili, kar so nam bili spovednik svetovali, pa samo zato, ker so tako nam spovednik rekli. Glejte, tako smo delali. Ali smo se prav spokorili ? ali smo naše srce greha oprostili in drugi Boga v nas vpeljali.
Moji kristjani! še smo sužniki satana, naša hiša ni še čisto pometena, sveti Duh v naše srce ni še stopil, in v tem stanu božičnih praznikov ne bomo vredno obhajali. Tedaj očistimo naše srce vseh grehov v sveti pokori, ubogajmo svet modrega Tertuljana, popadimo desko svete pokore, z njo bomo splavali iz valov naših grehov, ta bo nas v naročje milosti božje prinesla, in mi bomo Jezusa na njegov rojstni god veselo pozdravili.
Na božične praznike prav se pripraviti, moramo:
2. našo hišo s prijetnimi dišavami pokaditi, to je, naše srce z lepimi bednostmi venčati.
Ni zadosti, da pri obiskovanju od nekega gospoda nam napovedanim le našo hišo snažno počistimo, ampak mi moramo tudi vsak grdi smrad iz hiše spraviti in lepi duh v njo vpeljati, — še le tako bo gospod rad pri nas ostal; tako tudi na prihodno Jezusovo rojstvo se prav pripraviti, ni samo potrebno naše srce greha očistiti, ampak mi moramo tudi z lepimi čednostmi naše srce venčati. Lepe čednosti so tiste prijetne dišave, katere grdi smrad iz srca odpravijo, so tiste imenitne rožice, katere sedež božji v našim srcu krasno opletejo, so tiste svete lampice, katere pred veličastnim tronom svetega Duha v našim srcu vedno gorijo.
Izaija prerok, s katerim po današnjem svetem evangeli Janez krstnik poleg Jordana ljudi na gospodov prihod pripravlja, nam zastopno pove, s kakšnimi čednostmi se imamo prevideti, če hočemo stezo gospodovo v naše srce ravno storiti in ga v nas vpeljati, on pravi: "vsaka dolina naj se napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža, in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladke pota." Iza. 40, 4.
Vsaka dolina naj se napolni: Dolina v našim srcu je pomanjk pobožnosti. Do zdaj nismo mi na molitev nič veliko porajtali, za službo božjo nismo kaj marali, za čast božjo nismo pravega veselja imeli, duh ljubezni božje ni nas gorko vnemal, v našim srcu je divja pustota gospodarila, in mi smo bili podobni ledenemu polju po zimi, na katerim nobena nežna rožica ne cveti, naše srce je bilo božjih čednosti prazno. To praznoto moramo od sebe spraviti, in pravo gorečo pobožnost v srce vcepiti, tako bomo po besedah svetega Jeronima vsako dolino napolnili, in Zveličarju ob njegovim prihodu v naše srce pot pripravili.
Vsaka gora in vsak grič naj se poniža: Gore in griči so v našim srcu prevzetnost. Ta prevzetnost, katera nas pogospodarja, nas zapeljuje, da se vsem opominvanjem zoperstavimo, nas moti, da z našimi bližnjimi le v vednim sovraštvi in razprtiji živimo, nas slepari, da sami sebe ne spoznamo in naših šebkosti ne ozdravimo. Dajmo takemu prevzetnemu duhu slovo, in sveto čednost lepe ponižnosti v srce zazadimo, da bomo našemu Zveličarju, kateri — v
Betlehemski štalici v uboštvi rojen — se nam v ponižnosti bliža, prevzetnežem se zoperstavi pa ponižnim svojo gnado deli, pri njegovem prihodu pot pripravili. Tako se po učilu sv. Jeronima vsaka gora in vsak grič poniža.
Kar je krivega, bodi ravno. Krivo je vsaka nepravičnost, z katero smo se na osebi ali na premoženju našega bližnjega ali na zapovedih božjih zadolžili, naše srce omadeževali in
dušo ranili. Vse te krivice popraviti je naša visoka dolžnost. "Blagor lačnim in žejnim pravice, ker oni bodo nasičeni," pravi Jezus. Učimo se od Caheja. "Glej Gospod," reče on
Jezusu, kadar ga je v hišo sprejel, "polovico svojega blaga dam ubogim, in ako sem koga kaj ogoljfal, povrnem četverno." Ce želimo tudi mi zveličarja v naše srce sprejeti, moramo
vse krivice popraviti in čednost svete pravičnosti si udeležiti ter vse naše žive dni le pravično živeti. Tako bomo po besedah sv. Gregorja kar je krivičnega ravno storili.
Kar je ostrega, bodi gladka pot. Ostre so ostudnost, neusmiljenost, jeza, nepotrpežljivost, in druge divjasti našega srca, katere nas v neštevilne grehe zapletejo. Jezus pa je učil le sveto čistost, rekoč: „Blagor jim, kateri so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali;" on je naročal le usmiljenost, rekoč: "Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli;“ on je le krotkost in mir in ljubezen priporočal, rekoč: "Blagor krotkem, ker oni bodo zemljo posedli, blagor mirnim , ker oni bodo otroci božji imenovani;" on je vedno pravil, da le po teh čednostih se bomo vsem njegovi učenci spričevali, in visoke prijaznosti nebeškega očeta udeležili. Da bo nam njegov blagor veljal, olepšajmo naše srce s timi svetimi čednostmi; mi bomo na tako vižo Jezusu pri njegovem prihodu vse, kar je ostrega, gladke pota storili in prijetno stanovanje mu v našim srcu pripravili.
Pa kaj pomagajo vse moje besede? Žalosten spomin! Že okoli sedem sto let pred Kristusom je prerok Izaija ljudi glasno klical gospodu pot pripraviti, vpil je Janez krstnik v puščavi malo mesecev pred Jezusovim razglašenjem svojim rojakom na prihod Zveličarja se pripraviti, za njim so vsako leto goreči oznanjevalci svetega evangela vrne budili na sveto rojstvo Jezusovo se vredno pripraviti, pa njih klicanje, vpitje in budenje je večji dalj le prazno ostalo, in ljudje so na to malo kaj porajtali. Kaj tedaj smem pa jaz zaupati? mar bodo moje besede več veljale? Moji kristjani! ne bodite tako trdovratni in za večno srečo strašno neskrbni, ovenčajte se z lepimi čednostmi, napolnite srce z sveto pobožnostjo, ponižnostjo, pravičnostjo, čistostjo, usmiljenostjo, krotkostjo, ljubeznjo in z vsemi drugimi zveličanskimi čednostmi, da bo gospod Jezus Kristus pri svojim prihodu vas obiskal in veselo pri vas ostal.
Tako tedaj se imamo na Jezusovo sveto rojstvo pripraviti; 1. da naše srce vsega greha oprostimo; 2. da naše srce z lepimi čednostmi venčamo.
Predragi kristjani! Vas opomnim prilike od deset devic iz evangela, katere so vzele svoje svetila in šle ženinu naproti. Pet jih je bilo pametnih, pet pa nespametnih. Pametne so vzele olja v svojih posodah z svetili vred, nespametne pa so vzele le svetila, olja pa niso vzele seboj. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči je prišel ženin, in device so hitro vstale ter so napravljale svoje svetila. Nespametne pa niso imele olja in svetila so se jim jele ugasovati, torej poprosijo pametne naj bi jim olja posodile; pa one niso hotele, temveč so jim rekli: Da nam in vam olja ne zmanjka, pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite. Kadar so pasle kupovat, je prišel ženin, in pripravljene so šle z njim na ženitnino in duri so se zaprle. Poslednjič pa pridejo tudi one device, rekoč: Gospod! gospod! odpri nam. On pa je odgovoril in rekel: Resnično vam povem, vas ne poznam. Mat. 25, 1 —19.
Ženin je Jezus Kristus, device so naše duše, svetila so lepe čednosti, olje so naše dobre dela. O polnoči bo na božični praznik Jezus Kristus prišel. Bodimo pripravljeni, da ga po vrednim sprejmemo. Naše duše naj bodo vsega madeža čiste, z svetili lepih čednosti previdene in z dobrimi deli ovenčane naj na ženina čakajo, da se jim ne bo godilo kot onem nespametnim devicam, katerih ženin ni hotel poznati, ampak da pripravljene bodo šle z ženinam na ženitnino večno veselo. Amen. 
